Bila sem ji starejša sestra, vedno sem ji pomagala, ko je bila mlajša, kajti moja osebna rast je bila veliko bolj razvita, kot pa njena. Ona je bila vedno tiha, brez želja, ničesar si ni upala narediti. Pravzaprav je bila prestrašena deklica, ki raje ni želela izkusiti življenja, kajti prepričana je bila, če nič ne doživi in ne naredi tudi ne more ničesar narediti narobe in nihče je ne more za to kriviti. Kako rada sem jo imela in ko je končala srednjo šolo, sem vzela stvari v svoje roke in vedela sem, da bo pri njej osebna rast prišla samo tako, da bo odšla od doma.
Naredila sem vse, da bi bilo temu tako, tako sem izbirala fakse kam naj gre študirat, ki so bili daleč od doma, vedela sem da ji bo težko, vendar samo nekaj časa, dokler se ne postavi na svoje noge, kajti če bo ostala doma bo celo svoje življenje zamudila. Rada sem jo imela in našla sem faks za njo in prepričala sem jo, da je to za njo.
Dosegla sem, da je začela obiskovati ta faks in se razvijati, njena osebna rast se je videla vedno bolj, vsakič ko je prišla na obisk domov. Jaz pa sem bila presrečna sestra, ko sem videla, njeno sproščenost, smeh, pogum, samozavest. Ko je govorila o planih, željah, izzivih, se mi je smejalo.
Danes je moja sestra srečna, spoznala je moškega, katerega je osebna rast visoka, tako se dopolnjujeta imata dva otroka in je prekrasna mati. Kaj bi bilo, če bi sestra ostala takrat doma, ne vem, vem pa da je njena osebna rast začela rasti takrat, ko se je odselila. Tukaj doma bi živela življenje staršev, bila bi samo nekdo, ki se stara, danes pa je ženska, katera osebna rast je lepa, uspešna in ko gre po cesti ima dovolj samozavesti, da se kdo tudi ozre za njo. Srečno draga!